Objavljeno v Poljubi dne 21 Februar, 2021 avtor arabela

Ne očitaj mi ovinkov, nič manj izgubljena nisem, ko hodim naravnost.

  • Share/Bookmark

Kikiriiki

Objavljeno v Moje pesmi dne 8 Oktober, 2016 avtor arabela

V tvojih ledenih očeh

me je vsak dan košček manj…

Cepetam nekje tam,

še za tisti poslednji nokturno,

ko vse oblike je zora pomedla

v temne kote minule noči.

Danes bom nežna s tabo…

saj je petelin že svoje note odpel,

ko z gnojne grmade je vabil v omamo…

kot da je jutro preteklega dne

in kot da mu je mar.

  • Share/Bookmark

Je že čas?

Objavljeno v Moje pesmi dne 4 Oktober, 2016 avtor arabela

Je že čas?

Se je treba odpraviti tja,

kjer so želje še sveže

in duh valovi v iskanju zvezd?

Iztrošena, brez reklamacije,

sem slišala utripati svoje srce.

V vzporednem svetu je čas…

kjer nemir še buri kri

in ni časa za mir.

Tam domišljija še skače po trati,

prevrača kozolce in se ljubi do zgodnjega jutra.

Tam se v spirali obračam z metulji

in uživam lahkotnost teles.

Navdih občutij še podžiga nemir pričakovanj…

in ko se vrnem v svet brez sanj…

pristanem mirna na obeh nogah

pripravljena na nov dan.

… in rada imam ta svet…

… in rada imam svet nad njim

… dokler je še čas…

… kajti starost ni naklonjena spremembam

in ne nemirnim dušam.

Zdaj sem tu.

Slišala sem utripati tvoje srce.

  • Share/Bookmark

Jesenjenje

Objavljeno v Moje pesmi dne 30 September, 2016 avtor arabela

Veter je potihnil v krošnjah brez,

iz objema sonca izvila se je krošnja…

kot v tiho spanje vabi hlad z nebes,

le šelesti med listjem tiha prošnja.

Spet je tu, čutim jo, diši,

v večnem odhajanju se malo obotavlja,

kot nostalgična pesem njen zvok zveni

v korakih počasnih, šuštenje se ponavlja.

Pogovor vodi veter, ki blago zdaj vrši,

šepeta, nemirno kuštra mi pramene

v dalji še en zbogom zvon zvoni,

ko v jesenskih barvah, ljubezen moja vene.

Še zadnji žvižg pobožal je uho,

ko jati ptic zaklenil se je kljun,

v koreninah zaspalo je zlato,

življenja ključ obrnil je obroč.

  • Share/Bookmark

Na robu

Objavljeno v Moje pesmi dne 18 September, 2016 avtor arabela

Na robu razburkanega morja z mesečino v laseh se odrinem nazaj nepopustljiva, kot tarča.

Zmuzljiva, neulovljiva, pozorno zasačena, sem skrila se vate.

Izpostavljena , brez praske, ostala je stara zvijača, brez milosti, za milost se hrup je polegel in dim razkadil, zadušena v globini bila zadnja je ura.

Sojenje… Finale ukročen z enim dramatičnim zamahom. koščka papirja, ki je oznanjal konec obdobja… do smrti.

Stala sem na robu, elegantna pojava z nogami v zanki.

Zakaj me nisi potisnil čez?

  • Share/Bookmark

V rdečem

Objavljeno v Moje pesmi dne 11 September, 2016 avtor arabela

V rdečem

Žarim… in želim si… malo tebe.

Pridi kot voda v bežečem utripu…

Skuštraj srce v plamenih…

napolni predore in kotanje,

razlij se…

v žarečem utripu…

bodi voda.

  • Share/Bookmark

NE, PA nE

Objavljeno v Moje pesmi dne 11 September, 2016 avtor arabela

Ne, jaz te ne ljubim. Ne želim si ne objema, ne tvojih strastnih valov.

Ne želim si biti izgubljena v vrtincu tvojih temačnih grobov.

Ne ljubim tvojih sinjih oči, niti ustnic opojnih kot vino, ne želim si nežnih rok tvojih, ne vzdihov težkih milino.

Le kadar v tišini samotnih poti, se tvoj obris mi izriše na šipi… čelo pritisnem, zatisnem oči, na odsevu majhne, zastrte luči.

  • Share/Bookmark

Ptica v duši

Objavljeno v Moje pesmi dne 8 September, 2016 avtor arabela

V oblikah mojega žepa je skrita pesem…

Tam je plašen nasmeh, ki spomin na obraz ga budi.

Diamantov tam ni, le oči tvoje mi tako žare.

Moja ptica, ki skače, kljuva, nikoli ne spi, nikoli sita… vedno lačna se zdi.

V vreči zadušljivega dne mešam strasti…

Privoščim si te v mraku zaprtih oči, prilaščam si telo, srce,

v lasten žep sem se skrila…

vedno lačna, kot ptica, iščem odgovor, kdaj se te bom naljubila….

  • Share/Bookmark

Nocoj…

Objavljeno v Samotna pot dne 17 Avgust, 2016 avtor arabela

… moje ladje jadrajo po morju spominov…

Potapljam se v nek čas,  no, morda niti ne tako davni, saj včasih še kar traja, praktično me potegne vase.

Počutim se  zelo nesigurno,  kar se tistega časa tiče. Priznam… nikoli se ga nisem znala lotiti s pravega konca… vedno me zmede in na plan pride vse najslabše, čeprav sem ga preživela večino časa z nasmeškom na ustnicah, no, tudi v  solzah…  včasih.

Vsekakor je bil to čas poln emocij, ki jim nisem bila kos in ravno takrat sem bila ranljiva kot nikdar poprej.

Želela sem si le priznanje, da sem bila. Rabila sem  ga…  za v žep, čeprav z njim ne bi zrasla… po vsej verjetnosti bi bila le manjša.

To, da bom  še manjša mi je že povsem jasno… kar sem imela za čisto in srčno, se je umazalo. Izpadlo je kot nek slab štos.  No, nič hudega…

Ker je že tako, kot je… me včasih dobesedno zadenejo misli, besede, kot so naivnost, manipulacija sanje in resničnost.

Ne, ne, dejansko točno vem kaj je kaj in kam paše… le glede tistega časa sem vedno v neki dilemi.  Danes sem naletela na besede; »glave mešat ni težko, a kako jih potem vrniti v realo?«  Nekaj resnice je v teh besedah.  Ta resnica je lahko blaga, kot da te kdo nosi na pouštru , lahko pa je čisti posmeh nekomu, ob katerem  se napaja ego enega  ali več ljudi. Ne, nočem biti paranoična… torej vse to odrinem in zaprem predal.

Ostane mi še veliko nerazrešenih občutkov … medtem, ko se utapljam v osamelosti,  odvisnosti,  nemiru,  me preplavi še ljubosumje. Zoprno čustvo, ki ga do nedavnega sploh poznala nisem in ne vem, kaj naj z njim…

  • Share/Bookmark

Pssst…

Objavljeno v Moje pesmi, Poljubi dne 25 April, 2016 avtor arabela

Ne govori…

samo ljubi me tako, kot znaš.

Pusti me visečo na besedah,

pa kaj, če jih je zbrisal čas.

Pa kaj,

če oblegano srce tedaj omaga,

nariše si v oblakih sladek raj,

naj raje umre, kot trda, mrzla klada

ko pa mladost diši mu spet nazaj?

Še vedno,

najljubši mi je tvoj zastrti glas,

in oči… ko blisk in ogenj v njih žari

in tvoje nežne dlani, ki sprožijo plaz…

da nekaj v meni kipi, tja čez rob si želi…

Pa kaj,

če domišljija me odnaša med brsteče trave…

tam veter se poljublja s krošnjo brez,

v nemiru ptice odletijo v daljave,

… naenkrat mir…

… a nisem sama…

modrina začela je svoj osvajalski ples.

  • Share/Bookmark